Intervju – Branko Kerčmar

Med šestčlanskim strokovnim vodstvom slovenske rekreativne malonogometne reprezentance na miniEURU2012 v Moldaviji je bil tudi 58-letni Branko Kerčmar. Nogometni otrok Slovana ter dolgoletni igralec in vodja več kot tri desetletja aktivne ekipe v ljubljanskih rekreativnih ligah, je Slovenijo v Kišinjevu predstavljal kot podpredsednik Malonogometnega Združenja Slovenije – MZS. Kot pravi sam, je v Moldaviji videl veliko novega, še zlasti borbeno in zavzeto igro Slovenije.

Pot in bivanje v Moldaviji so bile velike neznanke, kako si jih sam doživel?

“Sama pot je bila ena avantura. Kljub dolgi poti, bila je dolga prek 30 ur, je bilo zelo zanimivo. Videl sem marsikaj, največ pa revščine. V sami Moldaviji pa je bilo malo drugače, kot sem pričakoval. Prestolnica je bila velika, čista in na nivoju ostalih velikih mest.”

Kako bi opisal trenutek, ko si z grbom na prsih na miniEURU2012 pel slovensko himno?

“To je pa bilo nekaj, kar si vsak posameznik enkrat v življenju zaželi. Ta občutek je težko opisati.”

Bi ob konkretnejšem počitku pred prvo tekmo lahko premagali Nemce?

“Na vsak način bi jih lahko. V športu je poleg znanja potrebno veliko sreče. Žal pa te nismo imeli.”

So bile po tvojem mnenju tri ničle realnost, bolj začetniški davek Slovenije ali kaj tretjega?

“Vsega po nekaj.”

Kakšno znanje so demonstrirale ostale reprezentance?

“Mislim, da so bile vse nekje na nivoju, z izjemo zadnjih dveh uvrščenih. Največkrat so odločale nianse, moč, taktika, pripravljenost pa tudi sreča. Tukaj nekje smo bili tudi mi, toda težko je bilo narediti kaj več, ker smo se tukaj prvič srečali potem pa igrali. Še z imeni se nismo poznali. Fantje so igrali dobro, lahko rečem kar odlično, toda žal nam je primanjkovalo malo sreče. Mislim, da je prva tekma z Nemci odločila.”

Kako bi sam ocenil nogometno znanje slovenskih rekreativcev v primerjavi z ostalimi Evropejci?

“Prepričan sem, da smo bili enakovredni z vsemi. Pred leti sem bil že v Gentu na Fordovem turnirju (klubskem) z ekipo Vuko. Tekmo največkrat, tako ali drugače, odločajo posamezniki, večinoma pa kolektiv. Naši delajo ter rekreativno igrajo nogomet drugi pa ga samo igrajo. In to je to!”

Katera od reprezentanc te je v Moldaviji najbolj navdušila in s čim?

“Črnogorci bili so pravi borci. Žal mi je, da niso zmagali.”

Kaj bo najboljši in kaj najslabši spomin iz Moldavije?

“Videl sem nekaj novega. Mislim, da slabega ni bilo..tudi to ne, da se nam je pokvaril avtobus (smeh).”

Kako je potekalo druženje z ostalimi udeleženci miniEURA2012?

“Vsi smo bili kot ena družina. Skratka samo pozitivno.”

Kako so te sprejeli domači in soigralci po vrnitvi v svoj kraj in svojo ligo?

“Če bi lahko, bi odpeljal kar celo svojo ekipo s seboj. To bi bila lepa nagrada, kajti skupaj smo že zelo dolgo!”

Kaj bi sporočil prvakom slovenskih rekreativnih lig, ki se bodo prek zaključnega turnirja za rekreativnega prvaka Slovenije borili tudi za mesto v reprezentanci Slovenije za naslednji miniEURO?

“Naj ostanejo še naprej športniki. To veliko šteje. Če si tukaj, pozabiš na slabe stvari.”

Kako bi opisal svojo dosedanjo življenjsko, športno in rekreativno pot, poslovno kariero in vse kar na splošno rad počneš v življenju?

“Od leta 1977 sem v malem nogometu. Prej sem igral kot mladinec nogomet pri Slovanu. Že več kot 20 let imam ekipo, s katero smo skupaj. Mislim, da smo bili v teh letih kar uspešni. Na tem nivoju, ki ga igramo, smo dosegli vse. Dolgih 35 let sem delal v banki, sedaj sem na borzi in čakam, da grem v pokoj. Naprej pa seveda, kar si vsak želi – zdravja ter še veliko penzij (smeh).”

You must be logged in to post a comment Login