Po sprejemih doma smo se začeli zavedati, kakšen rezultat smo dosegli

V tretjem sklopu intervjujev z igralci in delegati boste izvedeli, zakaj Mitja Flisarja kličejo slovenski Balotelli, kaj je o svoji poškodbi na miniEURO 2014 povedal vratar Nejc Komidar, Aleksander Belak je predstavil, kakšen veličasten sprejem so doživeli prleški igralci, izvedeli pa boste tudi, kako je potekalo delo fotografa Adnana Mujičića in predstavnice za odnose z javnostmi Simone Truden.

Mitja Flisar, ste pričakovali, da boste razglašeni za najbolj koristnega igralca miniEURO 2014? Kako to, da vas kličejo slovenski Balotelli?

Niti najmanj nisem pričakoval, da bom izbran za najkoristnejšega igralca prvenstva, saj je bilo na miniEURO 2014 veliko dobrih igralcev in ekip. Naša ekipa je presenetila vse, saj nam pred tem ni nihče pripisoval resnih možnosti za dosego prvih treh mest, kaj šele borbo v finalu! Dokazali smo se kot odlična ekipa in na koncu ekipa da posameznika in to sem bil v tem primeru jaz. Kar se tiče nadimka »Balotelli« je tako, da je naš trener v klubu, kjer igram, enkrat v intervjuju odgovoril na vprašanje o meni in rekel, da sem kot Balotelli, saj skrbim za dobro vzdušje na treningih in v slačilnici ter da venomer kaj ušpičim svojim soigralcem. Od takrat me vsi kličejo tako ter tudi v časopisih sem zdaj znan kot »slovenski Balotelli«.

Nejc Komidar, na evropskem prvenstvu ste branili izjemno, žal pa ste se tudi poškodovali. Je poškodba pustila grenak priokus? Je bilo težko mesto prepustiti drugemu vratarju?

Ne, poškodba ni pustila grenkega priokusa, ker sem imel neverjetne in najboljše soigralce, ki so mi izrekli podporo in razumeli mojo situacijo. Še lažje sem prepustil mesto, ker sem vedel, da je moj reprezentančni kolega Boris Denac zelo dober vratar in bo kos nalogi.

Aleksander Belak, skupaj z nekaterimi soigralci pripadate videmskemu nogometnemu klubu. Ker vas je večina s Prlekije, me zanima, kako so vas sprejeli vaši najbližji že takoj, ko ste prišli domov in pa tudi kasneje?

Res je. Kar nekaj nas prihaja iz naše regije oz. iz našega kluba. Kot prvo naj omenim že sam prihod domov, ki je bil že v poznih večernih urah in nas je neverjetno presenetil. Pričakalo nas je veliko število navijačev in prijateljev, ki so nam pripravili nepozaben sprejem! Mislim, da smo se po tem dogodku začeli tudi sami bolje zavedati, kakšnem rezultat smo sploh dosegli. Čestitke za uspeh so prihajale od vsepovsod, tudi od takšnih, ki so nogomet verjetno spremljali prvič, saj so želeli videti svoje domačine, ki igrajo na evropskem prvenstvu in kasneje tudi v velikem finalu. Že oba sprejema, ki smo jih potem imeli naslednji dan, sta pokazala, da so nas ljudje spremljali in dihali z nami tisti teden. Tudi sedaj, ko je prvenstvo že zdavnaj mimo, še vedno dobivamo čestitke in se spominjamo tekem.

Adnan Mujičić, vi ste skrbeli za to, da ste vse trenutke na igrišču ujeli v objektiv, na delu pa smo vas videvali od jutra do večera. S kakšnimi težavami ste se srečali vi kot fotograf?

Kot je v prvem sklopu intervjujev že omenil predsednik MZS Andrej Manfreda, je bilo za uspešno izvedbo tako hitre organizacije tako velikega dogodka potrebno veliko »čarovnije« in tudi pri nas, ki smo skrbeli za večne spomine iz Črne gore, ni bilo drugače. Nekaj nemira je kakopak v samo delo prinesla (pre)hitra organizacija dela na prvem tekmovalnem dnevu, a smo se z domačimi foto kolegi – Milošem in Duškom iz Herceg Novega – v nadaljevanju uskladili in osredotočali le še na strokovne izzive, ki so jih prinašali zlasti nerodno usmerjeni reflektorji v dvorani. Seveda, če izvzamem največjo željo večine medijskih predstavnikov v dvorani – mizo in kak stol (po četrtfinalnem naletu Črnogorca, Nemca in žoge v predstavnike domačega medija T777 smo bili potem z opremo vred še veseli, da smo bili »bazirani« drugje).

Z osebnega vidika sem si želel kako uro več spanja kot le tiste povprečno štiri ure na noč ter več druženja s fanti, ki sem jih videval zgolj v restavraciji in slovenskem kraku hotela. Seveda to niso bile edine ovire, na katere sem naletel v Črni gori, a ob vsem trudu pregovorno dobrih gostiteljev na čelu z vodstvom Malonogometne zveze Črne gore in terensko deklico za vse Igorjem Božovićem, bi bilo nehvaležno in nekorektno govoriti o njih. MiniEURO 2014 je uspel. Ostajajo le zelo lepi spomini, težave so bile pozabljene. Tudi zaradi srebra okrog vratu. Še enkrat čestitke fantom in delegaciji!

Simona Truden, ste edina predstavnica nežnejšega spola v tej sestavi ekipe, kako je potekalo vaše delo na evropskem prvenstvu kot predstavnice za odnose z javnostmi?

Moje delo se je začelo že pred evropskim prvenstvom, ko sem skrbela za to, da smo na spletnih družbenih omrežjih in v medijih izpostavili miniEURO 2014 ter naše igralce.

Na samem evropskem prvenstvu pa je bilo dela veliko. Navijače in vse, ki so nas spremljali, smo obveščali o aktivnostih reprezentance, prva dva dneva smo se bolj družili, v sredo pa se je tekmovanje z otvoritveno slovesnostjo in prvimi tekmami začelo bolj resno. Moje delo je tako obsegalo sporočanje na spletnih družbenih omrežjih in seveda tudi medije o tekmah, kdaj si ljudje te lahko ogledajo kot tudi pošiljanje sporočil za medije in pisanje novic o takojšnjih izjavah po tekmah. Veliko smo se pojavljali na Facebooku, kjer smo objavili vse fotografije, izjave, sporočila za medije in novice, prav tako smo velik preboj doživeli tudi na Twitterju. Omenim lahko, da smo pod temo miniEURO 2014 največkrat tvitali, na tem kanalu pa nas je začelo spremljati tudi kar nekaj medijev. Spletni medij SN portal se je v času evropskega prvenstva odločil, da na svoji spletni strani odprejo rubriko malega nogometa, kar je preboj tako za nas kot za mali nogomet na sploh. Po vsaki tekmi smo z igralci pripravili izjave, ki smo jih posneli, letos pa smo se v živo z izjavami javljali tudi v neposredni prenos po tekmah na Sport Klub, dela pa je bilo seveda še in še tudi po evropskem prvenstvu.

V delu, čeprav je bilo naporno, sem uživala, delegati smo med seboj sodelovali, tako da je bilo delo promocije reprezentance in sporočanja o najpomembnejših dogodkih opravljeno kar se da najboljše. Seveda mi je malo manjkalo tisto takojšnje veselje in proslavljanje po zmagah z reprezentanti in delegati, saj je delo predstavnika za odnose z javnostmi pač takšno, da želimo takoj sporočiti novice o dogodkih. Kot velika ljubiteljica športa sem vesela, da sem bila lahko del zame osebno enega bolj izjemnih dogodkov v mojem življenju in priča zgodovinskemu uspehu Slovenije v nogometu.

You must be logged in to post a comment Login